Drzni in inovativni

Sodobna Nizozemska je namreč v prvi vrsti kmetijska država, kar pa ne velja samo za rejo goveda in prirejo mleka, Nizozemci v Evropi in svetu veljajo za prvake v gojenju zelenjave in okrasnih rož. Dežela, ki je komaj enkrat večja od Slovenije, je v svetu na drugem mestu po vrednosti proizvodnje hrane, takoj za Združenimi državami Amerike, ki sicer posedujejo 277-krat več pridelovalnih površin ...  

Za kmetijsko dejavnost imajo namreč sijajne razmere – ravne površine konstantno namočene zemlje. Na Nizozemskem pogosto prijazno prši, kar imajo rastline raje kot močne nalive, vode je dovolj. Seveda pa vlažno podnebje ni edina prednost te nenavadne države. Nizozemsko pokrajino sestavljajo pašniki in orjaški rastlinjaki, kjer zelenjavo z najbolj napredno sodobno kmetijsko tehnologijo pridelujejo vse dni in noči v letu, in to v več nadstropjih! 
 

Zelenjava, ki raste noč in dan

Pokrajina sama po sebi ni slikovita, na Nizozemskem boste le redko naleteli na dih jemajoče geološke strukture »igre narave«, zato pa je dežela toliko bolj zanimiva, če jo pogledate iz zraka. Odprl se vam bo razgled na serijo rastlinjakov, ki so skupaj videti kot ogromna patchwork odeja, nekakšno satovje naprednih steklenih pridelovalnih kompleksov, ki jih prekinjajo zgolj stanovanjske zgradbe kmetov, skladišča in prometne poti. Ponoči se zaradi umetnih luči, ki spodbujajo rastline, da ves čas rastejo, rumeno svetlikajo, kar jim daje videz nekakšnega grozda vesoljskih postaj.

Če se vrnem na zemljo in nekoliko odmaknem z območja, kjer je skoncentrirana najbolj napredna pridelovalna dejavnost, to je predvsem v Westlandu na zahodu province Južna Holandija, se dežele na sploh drži nekakšna rustikalna spokojnost nekih drugih časov, ki jo ustvarjajo znamenite frizijske krave pasme holštajn. To je izrazito mlečna pasma goveda, prepoznate pa jo po črno-beli obarvanosti trupa.

Nizozemci slovijo po svojem siru, najbolj znana sta gavda in edamec, ki ju proizvajajo v mestih Edam in Gouda. Sir gavda je bil v zgodovinskih virih prvič omenjen v 12. stoletju in kot takšen velja za enega najstarejših opisanih sirov, ki se proizvajajo še danes, le da je njegovo ime danes generično in se uporablja vsepovsod – za »original« morate v špeceriji poiskati t. i. holandsko gavdo. 
 

Kakšnega okusa je kruh?

Na Nizozemskem je sira več kot dovolj in tudi poceni je, zato pa je toliko težje ali skoraj nemogoče dobiti kruh, kot ga poznamo Slovenci. Pri rabi pšenice so Nizozemci izrazito varčni, bržčas zato, ker morajo žito uvažati. Puhastemu kruhu, ki ga dobite v trgovinah, bi pri nas rekli toast, narezan je na standardne pravokotne rezine in zapakiran v vrečke. Zelo se morate potruditi, da bi v njem razpoznali kakšen okus, zato je smotrno, da ga na debelo obložite s sirom. Sošolka, ki že dvajset let živi na Nizozemskem, rada pove, da si vedno, ko pride v domovino, najprej kupi pošten hlebec slovenskega kmečkega kruha ...

Vendar so zviti Nizozemci iznašli način, kako izboljšati svoj neokusni kruh – vanj so nasuli rozine. Bombetke z rozinami so mi bile všeč, zato so sestavljale glavnino mojega nizozemskega zajtrka. Navdušili so me tudi tradicionalni okrogli vaflji z medom, ki nadomeščajo piškote in so razmeroma zdrav in zelo nasiten obrok. Čisto obsedla pa me je jabolčna pita s stepeno smetano. V slaščičarni sem zato ves čas ob jabolčni piti naročala tudi sladko smetano.

Z izjemo odličnih vafljev in sira pa je nizozemska kulinarika, navkljub sijajnim dosežkom države na področju kmetijstva in obilju časa, ki ga imajo nizozemske gospodinje, precej klavrna. Hrana je večinoma brez okusa, kar Nizozemci rešujejo z različnimi začimbami in umetnimi dodatki. Tradicionalna jed je grahova juha, vendar boste morali v res fino restavracijo, da vam bodo postregli z okusno jedjo, kajti tisto, kar dobite na ulici, je večinoma zanič. Druga tradicionalna nizozemska jed je dušena endivija s krompirjem, vendar jo jedo precej redko, saj pomeni spomin na neke druge, slabše čase. Uživajo bogato začinjeno azijsko in na azijski način pripravljeno hrano, ki je pomemben del njihove kulinarike, saj so v času nizozemske zlate dobe, v 17. in v prvi polovici 18. stoletja, vodili trgovino z eksotičnim blagom na območju današnjega Cejlona, Indonezije in Indije.
 

Zabava v gospodinjstvu

Nizozemci podobno kot Angleži radi pijejo čaj, imajo pa tudi svojo znamko kave, imenuje se Douwe Egberts; od leta 2015 je del korporacije Mondelez International in združena z blagovno  znamko Jacobs. Kakovost omenjenih znamk se zelo spreminja, številni proizvajalci nenehno menjajo recepture in kava se zaradi varčevanja slabša. Ampak kot rečeno, Nizozemci so slabe hrane in slabe pijače navajeni ... 

Hrana na Nizozemskem namreč ni le industrijsko pridelana in obsijana z umetnim soncem, temveč je industrijsko tudi ponujena. V trgovinah je večina živil že očiščenih in pripravljenih za v lonec, solata in zelenjava sta že narezani, krompir kuhan – dobite ga v vakumsko zapakiranih vrečkah. Zrezki so prav tako razrezani in panirani, doma jih samo še vržete v olje. V tej komoditeti nizozemske gospodinje uživajo že desetletja, čeprav le redke Nizozemke (razen priseljenk) hodijo v službo – če pa že delajo, to za polovični delovni čas ali tri dni v tednu. 

Nizozemci se povprečnemu Slovencu in Slovenki zdijo nekoliko čudaški in to svojo lastnost s pridom izkoriščajo še posebej na področju oblikovanja. Nizozemski arhitekturni biroji v Evropi slovijo kot najbolj inovativni in drzni, isto velja tudi za industrijske in modne oblikovalce. Nizozemci obožujejo čevlje z nenavadnimi petami, Rem D Koolhaas, nečak slavnega nizozemskega arhitekta Rema Koolhaasa, je ustanovil znamko nenavadno oblikovanih čevljev United Nude, kreatorka Iris van Herpen oblikuje obleke, ki poskušajo posnemati videz mrčesa, oblikovalec Richard Hutten, ki je zaslovel s kultno skodelico z velikimi ušesi dumbo, ki spominja na slona, pa pravi, da nas morajo drobni gospodinjski predmeti tudi zabavati. 

Lahko verjamete,  da je gospodinjske zabave v ličnih nizozemskih trgovinicah za dom na voljo v izobilju. Trenutno so zelo modni t. i. butiki z mešanim blagom, kjer lahko poleg srajce, hlač in krila kupite tudi set dizajnerskih krožnikov ali skledo za solato, vse skupaj pa domov odnesete v indonezijskem cekarju.
 

Kad, likalnika in ledena gora

Celo vrsto zanimivih arhitekturnih domislic boste našli med javnimi zgradbami, še zlasti muzeji so poligon, na katerem si arhitekti res dajo duška. Nizozemci muzeje obožujejo in v njih radi preživljajo svoj prosti čas, v atraktivnih in sodobno urejenih muzejskih kavarnah pa se srečujejo s prijatelji. Nemo v Amsterdamu, eksperimentalni muzej znanosti in tehnologije, je na primer oblikovan kot likalnik. Stoji na vrhu cestnega tunela, saj so Nizozemci znani po tem, da ob obilici vode, ki jo imajo, izkoristijo vsako ped zemlje. Namenjen je otrokom in urejen po razvojnih stopnjah, vendar boste v njem nadvse uživali tudi starejši. Za ogled si rezervirajte nekaj ur ali raje kar ves dan, saj se boste odlično zabavali.

Novi prizidek k muzeju moderne umetnosti v Amsterdamu Stedelijk je zanimiv predvsem zato, ker je oblikovan kot kopalna kad, filmski muzej Eye, prav tako v prestolnici, pa je videti kot velika ledena gora, ki se je na eni strani prekucnila in štrli v zrak. Pri gradnji javnih objektov veljajo Nizozemci za precej odštekane. Poleg že omenjenih zgradb velja omeniti še alkimistično arhitekturno čudo oziroma muzej moderne umetnosti v Groningenu. Mojstrovino radikalne arhitekture so sicer oblikovali italijanski, francoski in nemški arhitekt, vendar je v svojem bistvu in želji po izstopanju iz običajnih okvirjev izrazito nizozemska.

Med bivalnimi objekti boste na nekaj podobnega naleteli v Rotterdamu – rumene hiše arhitekta Pieta Bloma med arhitekti že desetletja veljajo za pravo senzacijo, čeprav so Nizozemci, ko gre za zasebno gradnjo, na splošno veliki tradicionalisti in se radi držijo preverjenega koncepta vrstne hiše z lično urejenim majhnim vrtičkom.
 

Strme stopnice in lepa pročelja

Znamenite cehovske hiše ob kanalih v središčih večjih mest se ponašajo z lepimi pročelji, prostori v njih pa so zelo utesnjeni. Takšne so zaradi zakona, ki je v 17. stoletju terjal plačilo davka na podlagi kvadrature pritlične etaže stanovanj – večina hiš ima troje oken v vrsti, marsikatera pa samo dva. Namesto v širino so gradili v višino, pri čemer so si dali duška z oblikovanjem slikovitega pročelja pod ostrešjem. Sobe v hišah so majhne, veliko prostora zavzamejo ozke in strme stopnice.

Takšna je na primer znamenita hiša Ane Frank v središču Amsterdama, ki stoji ob kanalu Prinsengracht. Ogled ni zanimiv zgolj zaradi tragične zgodbe sijajne mlade pisateljice, temveč tudi ker omogoča vpogled v jedro nizozemske bivalne kulture. Večina starejših hiš na Nizozemskem, tudi tistih iz druge polovice dvajsetega stoletja, je pozimi zelo mrzla, čeprav temperatura le redko zdrsne pod ledišče, hiše imajo namreč le enoslojna okna in niso izolirane. 

Kot graditelji so Nizozemci zelo preudarni, saj se od nekdaj spopadajo z gradnjo na vodi ali v vlažnih tleh. Nikakor ne smete zamuditi ogleda stare ribiške vasice Enkhuizen v severni Holandiji, ki je danes urejena v muzej na prostem, t. i. Zuiderzee Museum, ki združuje ljudsko stavbno dediščino in obrti iz različnih delov dežele.

Tu lahko preživite ves dan in se zabavate ob ogledu izvajanja starih obrti, v katerih se lahko preizkusite tudi sami. Otroci bodo navdušeni nad izdelovanjem vrvi in jadrnic iz lesenih cokel, šivanjem jadralskih platen, vsi skupaj pa se boste razvedrili ob starih otroških igrah. Tudi kulinarične utehe ne bo manjkalo, okusa v železnih sodih dimljenega slanika gotovo ne boste pozabili nikoli, še zlasti pa ne muk z obiranjem mesa z brezštevilnih koščic.
 

Spust s podmornico

V Alkmaarju v Zahodni Friziji si lahko ogledate slikovito tržnico sira, ki jo v mestu organizirajo vsak petek od aprila do septembra, v bližini idiličnega Zaandama pa si boste napasli oči na očarljivih mlinih na veter in starinskih hišah. To je še en muzej na prostem – Zaanse Schans, ki velja za eno od najbolj priljubljenih nizozemskih turističnih znamenitosti. Mlini še vedno meljejo, vendar ne žita, temveč semena oljne ogrščice in gorčice ter naravna barvila za slikanje. 

Nizozemci se ponašajo s  sijajno slikarsko tradicijo flamskih mojstrov in postimpresionizma. Oglejte si nacionalni muzej Rijks z Rembrandtovo Nočno stražo na čelu in Van Goghov muzej v Amsterdamu ter Mauritshuis v Haagu. V slednjem so na ogled številna dela iz obdobja zlate dobe nizozemskega slikarstva, torej 17. stoletja, tudi čudovita Veermerjeva »Mona Liza« s Severa – Dekle z bisernim uhanom. Nastala je okoli leta 1665, prikazuje pa neznano dekle z modro ruto v laseh in velikim bisernim uhanom v ušesu. Širšemu občinstvu je njena podoba poznana predvsem zaradi istoimenske knjige Tracy Chevalier, ki pripoveduje izmišljeno zgodbo o dekletu, ki naj bi jo slikar upodobil na tej sliki. Pozneje je doživela tudi filmsko priredbo – portretiranko je upodobila Scarlett Johansson, slikarja pa Colin Firth. 

Če se odpravite v Den Helder na severu, precej neprijeten, vetroven in mrzel kraj, kjer domuje mornariška vojaška baza, si oglejte muzej pomorstva, ki pripada nizozemski kraljevi mornarici in hrani eksponate pomorske zgodovine vse od leta 1488. Najbolj atraktivna je vojaška podmornica Tonijn, edina podmornica v deželi, ki navadnim smrtnikom omogoča, da se sprehodimo po njeni notranjosti. Meri nekaj manj kot 80 metrov v dolžino, sprejme 67 mornarjev in je popolnoma ohranjena. 

Ne bo vam žal te izkušnje, čeprav je plezanje po njenem zapletenem črevesju za mnoge precej klavstrofobično. Svoje naloge je opravljala med letoma 1966 in 1991. Za tiste, ki vas bolj pritegnejo stare ladje, pa velja priporočilo za ogled replike sijajne lesene galeje Bataviawerf, ki je zasidrana v pristanišču mesta Lelystad v pokrajini Flevoland. Gre za galejo, ki je pod zastavo nizozemske vzhodnoindijske družbe leta 1629 odplula na pot v Batavio (današnjo Džakarto v Indoneziji), kjer je  bilo središče delovanja tega trgovskega združenja. Na poti je nasedla na otočju Houtman Abrolhos pred obalo zahodne Avstralije, posadko pa je zajela serija nesrečnih dogodkov, ki so nazadnje pripeljali do ene največjih grozljivk v zgodovini pomorstva. 
 

Okrevališče za tjulnje

Čeprav Nizozemska leži ob morju in se dobesedno ponaša s kilometri peščenih plaž, naj vas ti ambiciozni opisi ne zavedejo. Severno morje sicer ni tako hladno kot Atlantik ob obali Portugalske, vendar dovolj, da posebne želje po namakanju ne boste čutili. Plavanje je zaradi konstantnih valov in nizke globine ob obali nemogoče in ne ponuja nikakršnega užitka. Edino, kar lahko počnete, je, da se zaganjate v valove, ki pa spet niso tako visoki, da bi jih lahko naskočili z desko. 

Lahko se sončite, saj vas tokrat v hrbet res ne bodo žulili kakšni kamenčki ali ostre skale, ali pohajate po mivki, če imate radi, da se vam noge nenehno pogrezajo v pesek. Nizozemska obala je predvsem raj za ljubitelje svetilnikov. Visoke kovinske konstrukcije s svetlobno kupolo na vrhu so večinoma rdeče-belo pobarvane in s svojo asketsko pojavo vedno pritegnejo pogled. Svetilniki s severnih obal so stalnica stenskih koledarjev, tako kot Audrey Hepburn in hišni ljubljenčki. Okrog trideset je delujočih, devet jih še stoji, svoje funkcije pa ne opravljajo več. 

Ob waddenskem morju v provinci Groningen pod frizijskim otočjem se nahaja Pieterburen, edinstveno okrevališče za tjulnje, ki navduši tako otroke kot odrasle. V Waddenskem morju namreč živi okrog 1700 tjulnjev, katerih polovica svoje življenje dolguje prizadevnim oskrbnikom tega okrevališča. Pieterburen je nekakšna bolnišnica in zdravilišče za tjulnje, ki se zapletejo v ribiške mreže, ki so bolni ali se kako drugače poškodujejo. V enem od njegovih bazenov si lahko naberejo moči, dokler niso zopet sposobni sami preživeti v svojem naravnem okolju. 

Na Nizozemskem bo zelo všeč otrokom, saj v deželi najdete številne atraktivne živalske vrtove. Eden najlepše urejenih je Noorder Dierenpark v mestu Emmen, kjer lahko vidite losa, v Apenheulu v mestu Apeldoorn pa domujejo različne vrste opic. Dolphinarium v Harderwijku v pokrajini Gelderland je največji park za morske živali v Evropi, kjer boste lahko videli kita orko in morske krave, predvsem pa ne smete zamuditi tradiconalnega šova z delfini. To je nepozabno in nadvse ganljivo doživetje. Za vsakega delfina, ki sodeluje v predstavi, povedo, koliko je star: 27, 30 in celo 32 let, povprečna življenjska doba delfinov, ki živijo v naravi, pa je 25 let. 
 

»Zelene Benetke«

V pokrajini Drenthe na severu Nizozemske vas čaka še eno presenečenje, kakršnega v deželi pašnikov in travnikov nikakor ne bi pričakovali. Drents Boomkroonpad v bližini kraja Borger vam ponuja sprehod po gozdu, ki pa seveda ni navaden sprehod, temveč sprehod med krošnjami na višini dobrih 22 metrov. Kajpak drevesa niso tako veličastna kot na našem Pohorju ali v osrčju kočevskega pragozda, kljub temu pa hoja po železnih mostičkih visoko nad tlemi v naročju drevesnih krošenj, kjer domujejo ptice in veverice, predstavlja eno najbolj zanimivih doživetij, kar si jih morete zamisliti, in enega vrhuncev potovanja po Nizozemskem.

Kraljevina Nizozemska je ustavna monarhija s kraljem Viljemom Aleksandrom. Nekdanja kraljeva rezidenca, ki je danes spremenjena v muzej, se imenuje Paleis Het Loo, nahaja pa se na severu kraja Apeldoorn v pokrajini Gelderland. Elegantna palača iz leta 1692 je bila zgrajena kot poletna rezidenca rodbine Oranski, za kralja Viljema tretjega in njegovo ženo Marijo Stuart, ki pa v njej nista nikoli živela, saj je Viljem umrl leta 1702;  palača je nato pripadla njegovemu bratrancu. Zaradi živahno pobarvane in rokokojsko okrašene notranjosti se je je prijel vzdevek nizozemski Versailles, čeprav je veliko manjša od francoskega orginala. Ne bo vam žal!

Na Nizozemskem ne primanjkuje čudovitih mest in vasic, za najbolj očarljivo pa velja Giethorn. Talo lepo je, da je že kar kičasto. Ponaša se s številnimi rečnimi kanali, ki povezujejo večinoma s slamo krite in brezhibno urejene podeželske hiše. Vasica je bila v zgodovinskih virih prvič omenjena daljnega leta 1230, vanjo so se zatekli verski begunci, kanali in ribniki pa naj bi nastali zaradi kopanja šote.  Giethorn imenujejo tudi zelene Benetke, čez številne rečne kanale so speljani čedni leseni mostički. Po njih vas domčini popeljejo s čolni, kar je dober način, da počasi in z užitkom vsrkavate vase neverjetno lepoto in umirjeno spokojnost. Človek bi kar postaval ob kanalih in se pasel ob romantični panorami male vasice, v želji, da bi trajalo in trajalo. 

In ko smo že pri romantični idili nizozemskega podeželja, še beseda, dve o tulipanih. Najbrž že veste, da tulipan ni avtohtona holandska roža, temveč prihaja iz osrednje Azije in turških vrtov, kjer so ga prvič umetno vzgojili pred tisoč leti. V sedemnajstem stoletju je s pomočjo Carolusa Clusiusa, takrat uglednega dunajskega biologa, ki je čebulice kupil od Ghiselaina de Busbecqa, avstrijskega ambasadorja v Konstantinoplu, pripotoval v zahodno Evropo in na Nizozemsko.

Čebulice tulipana so bile med letoma 1636 in 1637 v Amsterdamu tako dragocene, da si zanje lahko plačal enako vsoto denarja kot za hišo v mestu. Očitno se je splačalo, kajti tulipomanija je Nizozemsko spremenila v svetovno velesilo tako v gojenju kot v prodaji rezanega cvetja. Njen delež v izvozu rezanega cvetja na svetu namreč danes dosega kar 52 odstotkov. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >